MAČEK MURI

ČRNI VRANEC

25.09.2010

 

 

Ti si ukrotila
podivjanega Vranca,
ki je oplodil cel svet,
se v vasici naselil
in si srajco odpel.

Spustil sem te vase,
ti skrivnosti izdal
in za večno
ob tebi ostal.

Ni ceste ne struge,
ki spremenila bi poti,
ki vodijo me,
le do tvoje stezi.

Tam vrt,
beli kamen stoji
in najin dom tiho lebdi,
le tihi veter šumi.

Usodo preteklosti,
plevel,
odplakneva stran poti,
da skupaj odpreva vrata,
najinih dni.

  • Share/Bookmark

SANJE SVETA

13.09.2010

Le sanjaj najin svet,
ki ni daleč, je tu,
le primi ga
in odletiva daleč preč,
kjer sanje so sedanjost,
kjer jim ni konca,
poleti in me uloviš.

In žametni dotiki ustnic,
še jih čutim
in ne brišem jih nikoli,
ko božajo mi telo,
dotikov polnih užitkov.

In kadila ta eleksir…
rožnatih barv cvet
in ta nemir,
ki premikal je drevesa,
se razbesnel,
ko odšla sva svojim tem potem…

Tu spočel je ta izvir,
ki bregove premagoval,
čutiti je znal,
kot perje je mehak,
ko plane ta gejzir…

Dvigoval se je v nebo,
so čutila ga nebesa,
ko z roko v roki sva poletela,
globoko, globoko,
v sla sanj peresa…

Že čutiš si visoko
potešila svojo glad,
ko cipresov vrh
v nižini potokov
sva se objela…

Ključi so v nas,
ko srce se razliva
in v noči luna
duše pobira,
le podaj mi ključ,
odprem vse duše svet,
a najinih ne dam,
so le najina…

In tam je grad,
na oblaku stoji
in nič se mu ne mudi,
le en ključ jih odpira,
ključ dveh ujetih src…

  • Share/Bookmark

TVOJ OBJEM

3.09.2010

Izza hriba,
kot bi gorel,
se počasi, počasi,
prebuja lunin soj.

Stojim,
me nje sij obsije,
strese mi telo,
v srcu je toplo.

Nje obraz je svež,
kot bi spočita
se zbudila,
a za njo je že noč.

V mislih si ob meni,
v telesu čutim bol,
da nekje
se misli lovijo s teboj.

Roke dvignem
k luninem pogledu,
te božam po laseh,
v žarkih čutim tvoj dotik.

Srh me strese,
kot prvi tvoj objem,
so misli nama zmedle,
iz objema te ne izpustim.

  • Share/Bookmark