MAČEK MURI

MATI

24.10.2009

 

TOPLJINA NJE BESEDE

MI SRCE RAZTAPLJA. 

 

 

Otožen ta pogled,

v izbi …

glej njen izgled,

utrujen a smejoč,

bled a sijoč.

 

Jutra rana,

noči kratke,

a dnevi dolgi,

kot je njena rana.

 

Vedno ponižana,

a trdna kot hrast.

 

Oči neprespane,

a še vedno,

bistrega pogleda,

usta žeje so potrebna.

 

Nje roke,

kot razpoka zemlje,

a še vedno nežne,

kakor vrtov cvet.

 

Že iz otroških dni,

ji delavnik je navada,

a na vkljub težkih dni,

si vzame čas

in nas lepo vzgoji.

 

Ji dobrota ni tuja,

ji tujec je brat.

Za vse je dovolj,

tudi za nas.

 

To je moja MATI.

  • Share/Bookmark

ME VEČ NI

14.10.2009

 

Krvavim.

Pod kožo umiram.

V lupini hlapim.

Mi luna sveti obraz.

Hrepenim.

Počivam.

Razmišljam.

Ni druge poti.

Grem naprej.

Kjer belina neba

mi roža plapola

v krilih perut

piše mi pot

ljubeznivih dni.

Sam.

Ptič bel.

Svetlobe dan.

To si TI.

Veš kam grem.

Mi slediš.

Onkraj poti.

Je mir.

Miline neba.

Brez sivin.

Svetloba.

Močan soj

mi telo vleče vanj.

Stojim.

V rokah list

ti puščam zdaj.

Moj stih.

Ne izpetih dni.

Ljubim.

Me več ni.

  • Share/Bookmark

BI VI MAL NEBES

7.10.2009

 

Bi vi prisluhnili zgodbi,

ki piše jo poet.

Al ma pesem vse,

kar zgodba premore.

Se zdi mi še več.

Ima dušo,

upanje

al hrepenenje,

ma tudi srce.

Nor sem nanjo.

Bi si ogledali nebo,

kjer pero piše mehko,

al ma tud tinto,

nevidno na bel papir

se riše in smeji.

V njih te ljubezen prevzame.

Bi vi leteli z menoj,

al ma čarobno moč.

Al ma tudi čuteč dotik.

Dotik nežen

al blag,

ma milino nebes.

Bi vi spletli tak klas,

ki seže v vas,

al las

ma kras,

ki v rosi je biser vaš.

Bi vi gledali lepote neba,

ki se prelivajo iz noči v dan,

al zvezdni prah,

ki se trosi na vas,

ma soj večnosti.

  • Share/Bookmark

MARELA

5.10.2009

 

Njena vitkost

lepot ne skriva,

igriva

se vsa nasmiha.

Mavričnih barv

že vsa vihra.

Komaj čaka,

da viharjev

piš potegne,

se oblak odtegne

in kapelj dež

igra ples neba.

Ko mi kapelj ros

po obrazu zapelje

mi ost konice

razprtih kril

zakriva strast.

Skrit v objemu

se topi mi koža

hrepenečih je teles.

  • Share/Bookmark

POEZIJA JE HRANA ZA DUŠO

2.10.2009

 

Moj bog,

mar je res greh,

ljubiti v poeziji.

Se sprehajati skozi čas

vihravih las.

Stopiti onkraj sanj.

So mar

tudi sanje

in misel greh.

Je sploh

še vredno živeti.

 

Ma jok

jaz ljubim

in ljubim živeti.

Kdor tega ne ceni

naj raje potone v vodnjak.

 

  • Share/Bookmark