MAČEK MURI

VIHALE IZPOVED

30.05.2009

v duetu s prijateljico poezije

maček muribluerose

 

 

 

 

Zaljubil sem se draga,

do ušes in še dlje,

ko rože sem nabiral,

me udari strela

iz jasnega neba.

 

Kaj mi je storiti ZDAJ?

 

Kaj storiti,

ti sprašuješ mene zdaj.

Vem,

zaljubljen biti je lepo,

a glej,

da ne izgubiš vso glavo.

 

Razum,

naj bo ti gospodar,

sedaj,

ko v tebi

divja strasti vihar.

 

Povej,

je strela udarila oba?

 

In vem, da veš,

da zaljubljenost

še ni ljubezen prava!

 

Oj vem, draga, vem,

ker čutiti mi je bilo,

toplo njeno izpoved pravo.

 

Storiti mi je bilo vse,

da zletiva v nebo.

Vihale skrinjice,

ključ imam,

le namig mi jo je odpreti,

a zadnje dni

mi je najti ni.

 

Če čutil

si njeno izpoved drago,

če veš,

da to je res tisto pravo,

poišči ključ

Vihale skrinjice.

 

Odkleni z njim

vajino skupno domovanje

in spustita vanj

vajini srci in duši,

da zaživita skupaj

v ljubezni,

strasti in sreči.

 

Strasti so vrele v orkane,

polja zasajena,

ko stopil sem pred njo

ji žetev ne diši,

le sredi polja si želi

za trenutek in zbeži.

 

Ji pišem,

ji rišem,

a odgovora ni in ni

in skrinjica,

zamenjana je brava.

 

Ko strasti vihrajo v višave,

ko polje je zrelo

in od nore ljubezni vse dehti,

naj žetev bo tista,

ki združi vse tisto.

kar v srcu živi.

 

A če si cvetlica

tega ne želi,

vprašanje je,

za koga res tam cveti.

Mogoče nežna je cvetlica,

ki se boji,

da prevelika strast

ne zlomi je,

da veter,

dež je ne prepodi,

zato v strahu zbeži.

Mogoče zate rada cveti,

a si kdaj želi,

da ta cvet

ne neguješ le ti.

Zato kdaj

Skrinjice odpreti se ne da.

 

Vem,

da pišeš,

rišeš ji,

da v ljubezni vse žari

in če ona čuti kot ti,

odgovor,

kmalu dala bo ti.

 

 

Spoznal sem cvet,

ki pisan mi je kožni mir.

 

Vseeno mi je

naj cveti, naj cveti,

tudi za druge,

če jo to veseli,

naj leti v opojnosti

življenjske strasti,

saj je ne vežem le nase.

 

A skupaj je lepše

odpirati druge cvetove,

ker vem in čuti,

da enaka sva si,

brez izpovedi

in želje so najine poti,

a večeri so najini biseri

in noči dotikov strasti.

 

Če enaka sta si,

ko v večerih ogenj strasti

v vama gori,

ko skupaj izgubljata

se v vrhuncu noči,

potem želim le,

da srečen bil bi ti.

 

Če vajina cvetova sta enaka,

če vidita vajine

s cvetovi posute

skupne poti,

potem,

naj se Vihale skrinjica odpre,

združita se

v njej do večnosti.

 

Ko združena

skupaj bosta bila,

naj se skrinjica zapre,

ključek pa … izgubi se.

A ne pozabi,

potreben je le en korak,

a to mora biti

vajin skupni korak.

 

Veliko ji dajem,

vse kar si želi.

V glavi mi je nemir,

ko misli so ob njej,

le kaj ji razmišljanje

ne čuti moj revir.

 

Čakam, čakam,

ne vem če zdržim.

 

Moja skrinjica je odprta,

moj korak je narejen,

a praviš,

da moj korak ni dovolj.

Potreben je skupen.

 

Mar naj naredim korak nazaj

ali brišem disk,

naj grem pod vlak…

 

Mogoče res naredi rahel korak nazaj,

da vidiš, kaj zanjo pomenilo bo to,

če vedno ob njej te ne bo.

 

Ko čutila ne bo tvoje bližine,

in v večerih tvoja strast njeno telo ne bo zapolnila,

tvojih poljubov in objemov ne bo dobila,

ko tvojih čudovitih pesmi tvoja duša ne bo več zapela.

 

A vem, da boš vse to zdržal,

ker močno imaš srce,

tvoja duša neizmerno ljubiti zna

in se nikoli ne preda.

 

In da nikoli več ne slišim,

da šel bi pod vlak….

Nihče, res nihče ni vreden tega

da se zaradi njega pretrga nitka tvojega življenja.

 

 

Jočem, joče moje srce,

ker ne ve, koliko bije njeno srce za me.

 

Ljubim, ljubim jo,

kot ljubiti zna le moje srce.

 

Želim, želim si jo,

da moja bi vedno bila,

da z njo  tudi osivelih las,

še vedno v strasti in ljubezni

skupaj bova bila.

 

 

Naj vse, kar poje tvoja duša in srce,

izpolni se,

naj pride končno tisti čas,

ko narejen bo vajin istočasen korak,

ko zazrla se bosta le v prihodnost,

zaživela brez preteklosti.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

SOL IN VODA

24.05.2009

 

Drobno kapljico morja

v rokah držim

jo v soncu sušim

se že v droben kristal

soli spremeni.

 

Nedolžno bel

je že postelja postlana.

 

V naročju

zibljem telesce hrepeneče

v perje položeno

že v sanjah se topi.

 

Me val morja

ponese v naročje

tvojega srca.

 

Ljubeč objem

v poljubu teles

že melodija igra

orgel spev

je ples večnega duha.

 

Ogrinjalo

nama je žarek goreč.

 

Si moja sol,

jaz tvoja voda

in sonce bo najino ogrinjalo.

 

  • Share/Bookmark

NEBEŠKA PRIHODNJOST

24.05.2009

 

Na jasi

ob robu gozda,

stoji kamnita hiška,

ob hiški nasad cipres.

 

Ob potoku

mlin daje ritem,

ritem,

dveh ljubljenih teles.

 

Globoka so čustva,

ko k nebu se ozira

vrh peres.

 

Ljubezen večna

pajčevina srečna,

ujeta,

v strasti nebes.

 

Kot bi vonjal cvet

svežih jagod,

je koža prožna,

v potoku umit obraz.

 

Očiščeni

srci preteklosti,

nebeški

duši prihodnosti,

se spajata,

v tok večnosti.

 

V vetru zvok violine,

se poleže glas harmonije

v objemu ljubljene melodije.

  • Share/Bookmark

VIHALE SKRINJICA

21.05.2009

 

Slišim šum srca,

let duš dveh teles,

neizogibnih dotikov,

v okov prikovanih,

gibov večnih.

 

Svit nedolžnosti dneva,

prihod odprtega cveta,

na stezi opitosti trepeta.

 

Žarek smeha,

hrepenenje toplega pogleda,

v globini morja zrcalnega dneva,

se v nit veževa,

na konceh zaprtega kroga.

 

Najin dih,

najin stih,

pelje steza navdiha,

zaupanja odprtih src.

 

Labirint življenja naju skriva,

ko bil bi že odprt,

te vodil bi

v globine življenjskih čudes,

na vsakem koraku,

vsak trenutek … sekunde.

 

Tvoj sem,

v srcu, duši in telesu,

duhovnosti uma,

le še hip,

da se zvalim iz ovoja.

 

Imam ključ,

vihale skrinjice,

le namig, le namig,

jo odprem in odletim,

daleč, daleč,

kjer neba ni konca.

 

K TEBI.

  • Share/Bookmark

ČUDOVITA SI

20.05.2009

 

Tako si me prevzela,

zasvojila,

ZASTRUPILA,

da mi nog ni čutiti,

v umu let nebes,

pijan,

v ljubezni utopljen.

 

Bistra voda

mi je kalna glava.

 

Kako naprej?

 

V korakih

tvoje ime izklesano,

misli se rojevajo

v gozdnih poteh.

 

V potokih

umitih teles

si zrcalo

nalivam tvoj obraz.

 

Prostor

mi je svetih nebes

postlano angelov belih ovčic.

 

Polja

v žito se krasijo

v grivo kodrastih las.

 

V vetru ohlajenih src

se šum sliši zvon.

 

Galebov let

je duš spetih kril.

 

Niti smrt ne loči ju.

 

Sonce žareče

so oči iskrive

v solzah bolečine

sladkih nasmehov

hrepenečih pogledov.

 

Sviloprejke

svileno žametnih dotikov

se ježi koža stihov.

 

Jagod rudečih

sok poljubov večnih.

 

Vrtnice cvet

v roso odet

nežnih,

hrepenečih pogledov.

  • Share/Bookmark