LJUBEZNI RAJ
V duetu s prijateljico poezije vilinček
maČek muri - VILINČEK
Kje so polja,
te nižine,
ko cvetela so v Maju?
Tam na grudi
željne moje,
položila si telo.
Niso daleč,
te miline…
Še bolj siješ v mojem gaju.
Ker le tam,
iz duše tvoje
je žarelo vso nebo.
Kje so misli,
ti dotiki,
ki mi vzbujajo nemir?
Tam obstal…
Si me ovila
in ljubezen vso izlila.
Čisto blizu…
V tvoji sliki.
Preglobok je nje izvir.
V njem so čustva
se pojila,
v svoji sreči se zlatila…
Kje izviri
so zdaj tisti,
ki v opoju um bistrijo?
Mar je greh
izvir sam bil,
ko ves žejen sem ga pil?
V naju srcih,
v želji čisti…
Lepe sanje tam živijo.
Ves čaroben
in iskriv,
žeji žejo je gasil.
Ni več sanj,
je zdaj resnica,
ker mi ta opoj je piti.
Vzklila polja,
so nižine,
pa čeprav je tu jesen.
V sreči rosna
so mi lica.
Vsej podobi celoviti…
Tvoja sem.
Žariš z globine
in utripaš z mojih ven.
V reki združena
potoka,
nova pot se opoteka…
Tvoj sem.
Izpit je eleksir,
ker mi segla si v telo.
Duši skupnega
sva toka,
tja od veka pa do veka…
A v telesih
vroč gejzir,
kjer metulji plešejo.
Metulji praviš
plešejo,
preteklost mi pozaba je.
Ob tebi spet
se porodim,
se strastno bližam… Že letim.
Odpiram malo
skrinjico,
ki v mojem srcu poje te.
Naj šepetam
in ti tajim?
Ko v tvoji strasti vsa drhtim.
