SI BISERNA ROSA JUTRANJA,
VEČERNI UTRINEK,
DNEVNA GOLOBICA
IN NOČNA ZVEZDNA JASNINA,

KI PREŽI V MOJEM UMU
DUHOVNEGA NAVDIHA ŽIVETI.

SI NEŽNA BESEDA,
KI SPREMINJA MI DAN
V OBSTOJATI.

SI JUTRANJI POLJUB
IN VEČERNI NAVDIH.

Ptič se mi je zaletel v avto. Stisnilo me je in solzo sem prelil. Žrtvoval je življenje zame. Še vedno ga imam v spominu. Tisti pogled v zrcalu, ki je obležal sredi ceste. Dal mi je energijo letenja nad menoj in hvala ti ptic. V spomin ti pišem pesem in ob enem moje razsvetljenje.

Ptič.

Hvala ti za krila.

Tvoj zadnji let,

moj prvi…

in tvoje sokolje oči

sem uvidel.

Slep sem spregledal.

Vest v um

se širi kot hudič.

Pero razlitih peres.

Umazan od krvi.

Luč angelov mi srce čistiš.

Sledi poti,

zamegljenih pogledov

mi kristal sveti.

Le korak sredi stez

lupina teles.

S pepelom posuta duša.

Moč bolečine.

Spet se dani.

Ni poti…

Pot sem jaz, ti, mi…

Ni sonca…

Sonce smo mi vsi…

Ni srca, duše…

V duši je srce,

srce v duši,

v nit spletnega neba.

Korak…

Majhen a močan,

kot hrast,

ki nosi oblast.

Mi harmonije je čuti glas,

svilene poti posutih cvetov.

Sam grem.

Stran.

Ostale,

prazne police,

stene spominov.

Neprižgane luči.

Pajčevine bolečine,

pletejo steze peres.

Grom in strela

mi peres ni kraj.

Sem demonski stih.

Umiram. Moj nemir. 

Ostal bo papirja list.

Prazen.

A TI NOČEŠ TAKO.

Mreže sak na palici držiš.

Bežim.

Sam grem.

Stran.

Demona let brez kril.

V saku obležim.

Ujet.

V kozarcu stekla,

duša mi je ujeta.

HOČEŠ ME NAZAJ.

Sam grem.

Stran.

Zlomljeno srce.

Skupaj pobirava,

zlomljen porcelan.

Šelestenje,

drobnih kamnov

pod nogami morja,

mi sirene je čuti glas.

S cvetom v roki,

piš vetrov jo nosi,

ko v oblakih so ovčice

prišepnejo mi njene kite.

Mi vroč je dan,

noge pere mi njen val,

globokih sanj sem že,

ko usta mokrih so poljubov.

Punčka, dekle,

v ženski je nje san,

razpuščenih las

jo čakam do večnosti.

Ustnice njene,

kot svilen je šal,

lica zardela,

kot svit sončni je žar.

In nje oči, modre,

so biseri morskih globin,

iz njih vse žari,

v njih se že iskri.

Resnice laž,

mi ni bati se nje glas,

v srcu čutim

tvoj obraz.

Noč in dan,

si tu ob meni,

poljube trosim v vetrove,

ki ponesejo jih zate.

V sanjah se družijo,

najine duše,

jim ljubezni konca ni,

ko nežnih teh dotikov,

v objemu se topim.

Tako rad

bi se zbujal

v tvojem objemu

s poljubom ti voščil

dobro jutro

z roko segal

v kodraste lase

ti ljubil lica

čelo, oči in nos.

S teboj

delil bi obede

in ljubil tvoje telo.

Z roko v roki

na sprehodih

delil bi življenja besede.

V večerih

ti prte na nogi

bi štel

ti gladil kožo

in se v njej topil.

Tako rad

ob tebi bi legel

ti bral svojo poezijo

ti pisal

in izdal svoj erotikon.

A nisem čarovnik

sem iz mesa in krvi

le naselil sem strup

v tvoje žile krvi

kot virus

v virtualnem svetu.

Tudi jaz

si želim biti

OB TEBI.

V zgodbi,

ki se piše,

se rojeva,

duša poeta.

Rastem v lipo,

cvetočega spleta,

v zemljo

prikovanega soneta.

Besedni zlog,

se rima ne ujema,

mi piš vetra,

nasad drami,

ljubezni cvet,

mi duše je ujet.

V mreži pajčolana,

srce tiktaka,

kliče svod

vsakdana.

Pišem,

rišem,

že vse brišem.

Ni navdiha.

Zopet pišem

se zapišem

a le nekdo

ve kaj pišem…

Sem nag.

Ob polni luni na vrhu griča.

Visoko dvigam roke v nebo.

Čutim tvoj dotik…

Sem hudič.

Tulim v noč,

hrapavega glasu ne odneham.

Para se mi srce.

Čutim tvoje poljube…

Kličeš me.

Trepetam.

Mraz me obliva.

Lunin sij.

Zažiraš se v moje telo.

Čutim tvoj objem…

Mi so prsi postale bobni,

ko se nohti zarinejo vanje,

si jih odpiram.

V mukah bolečine.

Čutim tvojo melodijo…

Iztrgam srce.

Pokleknem.

Visoko ga dvignem.

Obležim.

Dušo spustim.

Imej ga.

Čutim tvoje solze…

Hrepeneče se te želim.

V telesu lupine,

živim v umu tvoje bolečine.

Tvoj sem…

Sem zver,

satan,

ki čutim,

čuteče telo viharjev.

Tulim v temno noč,

korak,

se trese pod,

sem vrag pregrehov,

v telesih angelov.

Ne ubijam,

sem grob zemlje

in pepel izplut

v reko sanj

Mi čas ni ovira,

lastim si svet,

vesolje konca,

gorečih planetov.

Ni  mar mi zanje,

odpovem se vsem

ne potrebujem kruha

imam svoje telo.

Odpovem se lasti,

za čut dam svojo BIT,

hrepenečih dotikov

dam svoje ime.

Ni mar mi biti več,

ne val, ne orkan,

ne sonce, ne luna,

le ČUTITI mi daj.

V reko vržen moj pepel.

Pozabljen….