Iz globine,
rišeš mavrico,
pisanih cvetlic pomladi.
Večni nasmeh,
mi v jutru,
daješ poljub,
upanja živeti.
Pot rosnih kapljic,
ponujenega srca,
v višavah gora,
je hrepenenje.
V zraku,
dih svež,
diši po tebi,
v zemlji,
dotik mehak,
objem blag,
v vodi,
umit pogled,
čist obraz,
v ognju,
iskre luč,
si zvezda poti.
Sedem lun,
je vez,
novega življenja,
življenja večnosti.
Si moja globina mora,
višina gora.
Mar je danes čas,
zakrnelega jezika,
govora,
tihega glasila,
zaprtih ust,
brez stika.
Da.
Je čas,
ki ni čas,
je le stik satelita.
Robot sem že.
Ne znam več,
govoriti,
na rokah desetih prstov,
je le tipka.
Hitrost večjega odziva,
virtualnega klika.
Kje je čas govora,
oči odprtih,
pogovora jezika,
pravega objema
in ne sončka,
risanega spleta?
Ni več zabave,
je le virtualna slika,
minulega časa užitka.
Tu si edina.
Smejiš se.
V pogledu,
se topiš.
Letiš.
Si edina.
Svobodna misel,
s teboj.
Si povsod.
Nežna roža.
Ljubeči angel.
Edini dih.
Si edina.
Poljub leteč.
Rešila si me.
Val morja,
mi umivaš obraz.
Podaj mi roko.
Si edina.
Vhodno sonce obzorja,
eho zemlje,
v kaplji prsti,
ti rosa žeje,
vse že drhti.
Zvon pomladi,
rog,
vse prebudi,
v reži žarek,
se jutro zdrami.
V laseh,
ti pravi je nemir,
nabreklih oči,
nateg kosti,
svilene halje,
ni sledi.
Ljubezen hrepenenja,
je pomlad vstajenja.
Luni polni,
zvezdica sledi,
ugasli noči,
soncu pozdrav noči.
Vsa žariš,
sonce si,
dotik rok,
objem teles,
ples neskončnosti.
Poljub večnosti.
Moja roža vseh časov.
Prijatelji! Obrodile
so nam device,
v žilah hrepenečo kri,
telo razgali in srce,
ki leti,
nebesni svod,
v njih prsih se izgubi.
Kateri od njih, bratje,
poezijo, pišemo spet?
Bog naše nam telo,
Bog živeti, uživati pusti,
bratom vsem,
kar jih živi,
brez puščenih plodov.
Sovražnikov v ljubezni ni,
najdražjih vzemi si čas,
potuj v sanje svet,
naj otip,
njih rok,
globoko seže svojo last.
Edinost, sreča, sprava
naj bo slava naša,
plodnost mladega duha,
združenih teles neba,
naj plod,
zarod nov
opraši maternico semen.
Mladeniči, zdaj se pije
mladostni sok, eliksir,
ljubezni iz naših ust,
večni vaš življenjski strup,
ker zdaj vas
kakor nas,
kliče duša postelje čas.
Žive naj vsi narodi,
ki ženskam izkazujejo hrepenenje,
da strast bo slast,
nikar ne brani srca goreča,
ker nocoj,
ovit bo vsak,
košček golega telesa.
Nazadnje še, prijatelji,
najlona nog ji vzdignimo,
ki vzbuja vonj pomladi,
ogreje čut čutil sandalov cvet,
dotik gol,
naj živi pregreha,
kar nas dobrih je ljudi!
Misel.
Leteti.
S teboj se objeti,
je vez z zameti.
Čeprav mi leteti,
ni več početi.
Mi je čutiti,
se ljubiti.
Čas obuditi,
spomin odtujiti.
Oči modrosti,
je iskra z ognjemeti.
Si poezija,
brez katere,
težko mi je zaspati.
Sem ravnovesje,
med soncem in luno,
ognjem in zrakom,
vesoljem in neskončnostjo,
ledom in vodo.
Sem ravnovesje,
med zlom in dobrim,
angelom in vragom,
nočjo in dnevom,
bogom in človekom.
Sem prostor,
v duhu telesa,
letečih misli,
blagega pogleda,
svobode življenja.
Sem ravnovesje,
med severom in jugom,
vzhodom in zahodom.
Sem prostor,
prostor Časa.
PESIMIZEM
Naj stopim
čez prag
ali NE.
Nov izziv časa
ali trpljenje.
Nihče ne ve.
Mar naj bom še vedno žig!
Tipka na ukaz.
Brez čutil.
Vstani, jej, delaj, spi…
Nov začetek.
Česa?
Pobeg.
Kam?
Naredim korak.
Senca,
še vedno je zadaj.
Noče naprej.
Naj ustavim čas?
Svoj čas.
Za vedno.
Ostane zapis.
Trenutek misli.
Je vrat mehak?
Je zajla vpeta?
Komu bom koristil?
Kaj vraga počnem?
Grem čez.
Pokončno,
v nov čas.
Le otroci,
držijo me pokončno.
Trpljenje
je vstopnica raja.
Čakam jo.
Obljubljeno deželo.
Ostanejo sanje,
ki mi jih nihče
ne more vzeti.
Čutiti Ljubiti.
Vstop sanj.
Če hočeš priti vanje…
OPTIMIZEM
Skrivnostni dih,
je moj stih.
Sem
vrag v telesu angela.
Ognjena krogla,
sredi vesolja,
ki ugaša
in se prižiga,
LE ZATE …
Si moja,
učiteljica poljubov,
nedolžne dežele,
pristan večnega življenja.
V dežju zavetje,
v soncu objem.
Dih pljuč,
impulz utripov srca.
Misel,
naslednjega dne,
preteklost spominov,
senca koraka,
sanj večne poti.
Živeti. Biti. Obstajati.
Ljubiti.
Greh vere,
a ne življenja.
Uživati živeti.
Roka v roki,
stisnjenih dlani,
na prstih pečat.
Pusti živeti.
Družina
je večnost življenja.
Sprehajam se po vodi,
bosih nog,
potoka,
srebrnega kamenja
in tok izpira
bremena žile.
Gozdni je mah,
mi podplate boža,
ko jagode nabiram
in energijo zbiram.
Mi piš,
je svež zrak,
na ustih prah
in dih blag.
Je čas,
narave kras,
lepot v nas
in most je vez.
Hrana ceste,
duše rez,
je srce bit
in srečna misel.
Živim … Zate.
Ti imaš,
moč celega sveta,
na ustnicah poljubov,
ki mi jih
iz dneva v dan pošiljaš
in daješ v noči sanj.
objemaš me,
kot liana sekvoje,
v vlažnem gozdu večnosti.
Naj bom,
tvoj tattoo srca,
večen,
nikoli izbrisan.
Daj mi,
nepovratno katro življenja.
Starim,
ostarim
i odem,
a ostaje more,
bačva vina,
stara maslina
i kuča
iz kamena.
Si moja fantazija,
prava poezija,
božanskost,
hrepenenje srca,
v besedi knjig,
prepletenih besed.
V luni tvoj obraz,
v zvezdah
povezane niti poti.
Pot usode.
Ob vzhajajočem soncu,
me prebujaš,
ob zahodu,
poljubljaš.
Na kolesu,
si moja stezica,
v kanuju,
si moja reka,
ki me boža
in v vetru objema.
Ko gledam,
Retovje, Ljubljanico,
vidim tebe,
zlatolasko,
kodrastih tolmunov,
tvoj nežen obraz,
ob deroči reki,
sijoč od sreče.
V jezerih,
je tvoj odsev.
V globinah morja,
si moja bisernica,
zlatih niti.
V kepici sladoleda,
mi v poletju,
daješ hlad.
V zimi,
izrazita si belina,
kjer spuščam
se brez skrbi.
V poletju,
si moja morska deklica,
v zimi,
bela snežinka.
Sredi temnega gozda,
izvir mogočne reke,
vabi me v objem.
Objem nežne kože,
svilene odeje,
sedim na valovih.
S kajakom plovem
po tvojih kodrastih tolmunih.
Miren tok,
mi je tvoj poljub.
Sonček naj sveti,
sonček, sonček,
RADI SE IMEJMO,
smo sončki sveta.
Sonček njegov,
sonček njen,
sonček moj,
naj sveti sonček,
NAŠ.
Rad vas imam …
Dom,
brez topline.
Izginil je sleherni portret.
Ni domišljije.
Je,
le kamen in led.
Prazne postelje.
Usahnjeni izvir.
Izgovori dežujejo.
Želim si topline,
živi portret,
polen energije,
jagod in penine.
Polne postelje semen.
Hočem živeti.
