Sem ravnovesje,
med soncem in luno,
ognjem in zrakom,
vesoljem in neskončnostjo,
ledom in vodo.
Sem ravnovesje,
med zlom in dobrim,
angelom in vragom,
nočjo in dnevom,
bogom in človekom.
Sem prostor,
v duhu telesa,
letečih misli,
blagega pogleda,
svobode življenja.
Sem ravnovesje,
med severom in jugom,
vzhodom in zahodom.
Sem prostor,
prostor Časa.
PESIMIZEM
Naj stopim
čez prag
ali NE.
Nov izziv časa
ali trpljenje.
Nihče ne ve.
Mar naj bom še vedno žig!
Tipka na ukaz.
Brez čutil.
Vstani, jej, delaj, spi…
Nov začetek.
Česa?
Pobeg.
Kam?
Naredim korak.
Senca,
še vedno je zadaj.
Noče naprej.
Naj ustavim čas?
Svoj čas.
Za vedno.
Ostane zapis.
Trenutek misli.
Je vrat mehak?
Je zajla vpeta?
Komu bom koristil?
Kaj vraga počnem?
Grem čez.
Pokončno,
v nov čas.
Le otroci,
držijo me pokončno.
Trpljenje
je vstopnica raja.
Čakam jo.
Obljubljeno deželo.
Ostanejo sanje,
ki mi jih nihče
ne more vzeti.
Čutiti Ljubiti.
Vstop sanj.
Če hočeš priti vanje…
OPTIMIZEM
Skrivnostni dih,
je moj stih.
Sem
vrag v telesu angela.
Ognjena krogla,
sredi vesolja,
ki ugaša
in se prižiga,
LE ZATE …
Si moja,
učiteljica poljubov,
nedolžne dežele,
pristan večnega življenja.
V dežju zavetje,
v soncu objem.
Dih pljuč,
impulz utripov srca.
Misel,
naslednjega dne,
preteklost spominov,
senca koraka,
sanj večne poti.
Živeti. Biti. Obstajati.
Ljubiti.
Greh vere,
a ne življenja.
Uživati živeti.
Roka v roki,
stisnjenih dlani,
na prstih pečat.
Pusti živeti.
Družina
je večnost življenja.
Sprehajam se po vodi,
bosih nog,
potoka,
srebrnega kamenja
in tok izpira
bremena žile.
Gozdni je mah,
mi podplate boža,
ko jagode nabiram
in energijo zbiram.
Mi piš,
je svež zrak,
na ustih prah
in dih blag.
Je čas,
narave kras,
lepot v nas
in most je vez.
Hrana ceste,
duše rez,
je srce bit
in srečna misel.
Živim … Zate.
Ti imaš,
moč celega sveta,
na ustnicah poljubov,
ki mi jih
iz dneva v dan pošiljaš
in daješ v noči sanj.
objemaš me,
kot liana sekvoje,
v vlažnem gozdu večnosti.
Naj bom,
tvoj tattoo srca,
večen,
nikoli izbrisan.
Daj mi,
nepovratno katro življenja.
Starim,
ostarim
i odem,
a ostaje more,
bačva vina,
stara maslina
i kuča
iz kamena.
Si moja fantazija,
prava poezija,
božanskost,
hrepenenje srca,
v besedi knjig,
prepletenih besed.
V luni tvoj obraz,
v zvezdah
povezane niti poti.
Pot usode.
Ob vzhajajočem soncu,
me prebujaš,
ob zahodu,
poljubljaš.
Na kolesu,
si moja stezica,
v kanuju,
si moja reka,
ki me boža
in v vetru objema.
Ko gledam,
Retovje, Ljubljanico,
vidim tebe,
zlatolasko,
kodrastih tolmunov,
tvoj nežen obraz,
ob deroči reki,
sijoč od sreče.
V jezerih,
je tvoj odsev.
V globinah morja,
si moja bisernica,
zlatih niti.
V kepici sladoleda,
mi v poletju,
daješ hlad.
V zimi,
izrazita si belina,
kjer spuščam
se brez skrbi.
V poletju,
si moja morska deklica,
v zimi,
bela snežinka.
Sredi temnega gozda,
izvir mogočne reke,
vabi me v objem.
Objem nežne kože,
svilene odeje,
sedim na valovih.
S kajakom plovem
po tvojih kodrastih tolmunih.
Miren tok,
mi je tvoj poljub.
Sonček naj sveti,
sonček, sonček,
RADI SE IMEJMO,
smo sončki sveta.
Sonček njegov,
sonček njen,
sonček moj,
naj sveti sonček,
NAŠ.
Rad vas imam …
Dom,
brez topline.
Izginil je sleherni portret.
Ni domišljije.
Je,
le kamen in led.
Prazne postelje.
Usahnjeni izvir.
Izgovori dežujejo.
Želim si topline,
živi portret,
polen energije,
jagod in penine.
Polne postelje semen.
Hočem živeti.
Obljube.
Jih ni.
So le laži.
Prevare.
Naj srce,
duša.
Izgineta.
Z njimi.
Igraš igro žrtve.
Pretveza usmiljenja.
Je ni.
Grenkost dneva.
V jutru.
Si z njim.
Mene ni.
Sem lupina.
Izdanega dne.
Hočem le čutiti.
Ne čutim.
Je preveč?
Umiram.
Ljubezni ni.
Čustva izginjajo.
Počasi.
V izbi,
brez oken
in vrat.
Mrači se.
Kje sem?
Sam.
Kdo rod,
skrbel bo zame.
Sem prostor,
prevare in laži.
Izdan.
Prezrto telo.
Objekt brez vrednosti.
Srce razklano,
zavrženo.
Brez sledi.
Poti ni.
Izginjam,
v večnost brez skrbi.
Korak,
prestopim prag,
duše sled,
prodam.
Mi ni več mar,
kam pot,
odnese mlaj.
Sem vrag.
Prodano telo angelu.
Mi perje,
je albatrosov let,
do nebes.
Dušo vzel je svet,
ves bled.
Brez sence,
sled,
krvav je meč, rdeč.
Mi trohneti,
ni več čas,
sem slika,
dotik,
pekel hudiča.
Sem taktirka časa.
Angel v telesu hudiča.
Si kot črni biser,
v labodu
rojstva svilene niti
lesketajočih se planjav,
ob jutranjem svitu
razigranih teles.
Olivi črnega sijaja,
kažeš lesk ranine,
jutranje rose.
Ob stopinji bose noge,
umitih las,
črnini jutra daješ pečat.
Moj glas,
ti vzdiguje grad,
da še lepši bo čas.
Ljubim se,
s teboj,
v noč
neskončnega prihajajočega
jutranjega dneva.
Nov je čas,
ki blodi v nas,
v čevljih preteklost,
pustila sva za vas.
V ključu šifre,
izklesala sva nov čas,
ki blodi v nas.
Ni misli,
so večne,
zvezane v žilah,
dveh teles,
ki v rokah,
pusti svoj klas.
Pretaka se reka,
novega koraka,
objetega,
v sončnem žarku,
zalitega,
s kapljami nebes.
Si moja,
svilena kaplja morja,
potokov,
rek,
jezer,
belina neba.
Si moj
žametni cvet narave,
poljan,
rastlin,
gozdov,
mavrica pogleda.
Si moj očak,
snežnih vrhov,
obsijanega sonca,
lunine noči,
večni objem.
Si moj akord,
prebujajoče jutranje melodije,
dnevne poezije
in nočne simfonije.
Si moja slika sveta.
