Ni glasu,
vse tiho je
na planetu Orion.

Le kam je šel
je morda zašel
in počil kot balon.

Tako mi je bilo lepo,
ko odmeval je glas ciklam
jim priredil sem že dar,
a utihnil je kot noč…

A ker mi mijav ponos ne pusti,
da bi kar tako brez slovesa
planet odšel mi proč,
sprašujem vaju, KAJ JE TO.

Zelo sta se mi zarile v srce,
bilo je več kot “klima”
in več kot “sonce”,
BILI STA MI KOT POLNA LUNA…

Utapljam se,
iščem bisere
v globinah morja
in ne pridem na površje,
dokler ne najdem “srca”…

Obstojim…

Sva le sonce in luna opojnosti …

Če nocoj bi bil s teboj,
bi nagelj cvet posipal,
te v mleku umival
v čokoladi topil
in ti vrtnice v lase pripenjal. 

Zlomile
so me tvoje besede,
zabodla si me v srce.

Z upognjeno glavo
si mi tiho šepnila
z drugim sem bila.

Spomine hranim zase,
a tvoji duši
ne morem oprostiti.

Če nisi moja
ne boš od nikogar
moja zvezda je ugasnila.

Ne, ne,
tega si ne odpustim.
Mižim.
Okoli prstov ovit.
Ranjeno srce,
kot potok
se razliva v reko.
Mar sem pustil
se uloviti?
Vihar odpihnil spomine.
Celim rane stihe,
mar dolgo bolečina,
se znebiti ne da
in tam so še stezice,
ko jih nikoli
ne bi bilo.
Hodil v obljubljene hribe,
lažne so bile te doline,
verjel v nemogoče ravnine
in sanje ti podarjal,
a ostele le praznine.

V očeh potok žuboreč,
se sliši šum,
izlite bolečine….

Prijatelji mi pravijo,
da nisi srečna,
pravijo mi,
da se ti oči
ne svetijo več,
pravijo mi,
da izginil je tvoj nasmeh,
pravijo mi,
da si izgubila sanje,
pravijo mi,
naj pozabim te.

A jaz jim pravim,
da to je laž,
pravim jim
ni lepšega cveta
na svetu tem,
pravim jim,
da spoštovanja vredna si,
pravim jim,
da vsa cvetiš,
pravim jim
svobodna je.